6 - MLIN IN ŽAGA

Mlin in žaga

Ljudje so v preteklosti znali izkoriščati naravne danosti, kot je vodna sila potoka Globovnica. Minimalni vodni padec 15 promil je bil dovolj za izgradnjo številnih mlinov na tem ozemlju. V dolžini dveh kilometrov toka Globovnice je delovalo še pred devetdesetimi leti pet mlinov, ki so na tem delu maksimalno izkoriščali vodno silo. Se živeči lastniki nekdanjih mlinov so potrdili, da so mlini lahko mleli v mesecu marcu, aprilu in maju ves čas, saj je bilo v teh mesecih dovolj vode. Junija so mleli največ deset dni, julija in avgusta pa samo nekaj dni (po deževju). Tudi v začetku septembra je bilo običajno malo vode. Šele v drugi polovici septembra, oktobra in novembra so lahko mleli nepretrgoma.

Do leta 1900 so imeli vsi mlini samo mlinske kamne. Količina zmletega zrnja je bila majhna, in sicer od 200 do 500 kg ob celodnevnem obratovanju mlina. Mlini, ki so imeli dve vodni kolesi in dve mlinski napravi, so zmleli toliko več, če je bilo dovolj vode. Mlini so bili v lasti večjih kmetov ali vaških trgovcev. V mlinih so imeli pogosto zaposlenega mlinarja, ki je s svojo družino živel ob mlinu (v vsakem mlinu je bilo stanovanje za mlinarja). Mlinarji so mleli za merico - okrog 10 % zrnja, z denarjem so kmetje redko plačevali. Tukajšnji mlini so mleli za potrebe prebivalstva vse tja do Zg. Velke, Jakobskega Dola in Lenarta. Ob mlinu je imel Kranerjev mlin tudi stope za izdelavo kaše in oljarno, kjer so izdelovali sončnično, bučno olje in olje iz oljne repice. Od petih mlinov, delujočih okrog leta 1903, se je ohranil samo Knupležev mlin, vse ostale so že porušili. Od njih so ostali le sledovi dovodnih kanalov, zajezitev, ostanki temeljev ali pa posamezni deli mlinskih naprav po domačijah. Od dveh mlinov so ohranjene slike domačih slikarjev, od drugih dveh pa so samo še sledi v naravi in spomin najstarejših občanov.

Posebno pozornost je potrebno posvetiti še ohranjenemu mlinu in žagi Jožeta Knupleža.

Mlin je imel tudi stanovanje za mlinarja in skladišče. V mlinu so bile štiri mlinske naprave, od tega tri valjčne naprave in ena na kamne. Že ob zagonu se je izkazalo, da vodno kolo in skromen pretok vode ne zadostuje za obratovanje mlina, zato je lastnik montiral dizlov motor. Mlin je obratoval nato nemoteno do leta 1955. Leta 1963 je bil predelan na električni pogon. V času obratovanja je lahko zmlel dnevno do 2500 kilogramov zrnja. Zmogljivost žage je bila osem kubičnih metrov hlodov dnevno.

Nekaj sto metrov nižje po dolu je še pred dvajsetimi leti stal Kranerjev mlin. Od njega so ostale le risbe in nekaj mlinskih naprav na domačiji. Mlin je bil eden najstarejših in najpogostejši slovenjegoriški mlin. Sam mlin je bil v celoti zidan. Imel je dve nadlivni mlinski kolesi, ki sta poganjali dve mlinski napravi na kamne. Vodo je dovajal dovodni kanal, ki je služil tudi kot zbiralnik vode v sušnih mesecih. Mlin je bil zgrajen po ustnem izročilu leta 1860, vendar je bil tukaj že prej manjši mlin, ki je mlel za kmete s širšega področja in je dajal lastniku precejšnje dohodke. Oljarna ob mlinu je bila preprosta naprava z mlinom za semena, pražarno in leseno ročno stiskalno napravo za oljno zmes. Leta 1988 ga je najemnik posestva nepričakovano podrl. Po rušenje tega mlina predstavlja veliko izgubo.

V dolu je potrebno omeniti manjši mlin F. Baumana, mlin je lastnik podrl pred letom 1903. Mlel je za lastne potrebe nedaleč od hiše (danes Milan Crnčec) ob Globovnici. Mlin je bil lesen, poganjalo gaje mlinsko nadlivno kolo in je lahko mlel le ob večjem vodostaju.

Naslednji mlin ob Globovnici je bil Omanov mlin, ki je bil porušen prav tako pred letom 1903. Vidni pa so očitni sledovi dovodnega kanala, temeljev in »tunfa« - velike kotanje pod vodnim kolesom. Po ljudskem izročilu je bil mlin lesen kakor večina mlinov na Globovnici, le temelji so bili zidani s kamnom. Mlin je bil v posesti veleposestnika Omana.

Besedilo je izvzeto in knjižice Vodnik po Jurovski poti dostopno na http://www.os-jd.si/material/vodnik_po_jurovski_poti_web.pdf.